Svetovanje, coaching, regresije, delavnice, seminarji …

POT LJUBEZNI v smislu popolnega zdravja oz.
Odločitev za popolno zdravje

Najprej bi vas vse skupaj lepo pozdravila in se vam iz srca zahvalila, da ste prišli. Moje ime je Alenka Leonarda Merhar in se že dolga leta ukvarjam sama s sabo.

Ker so rezultati ukvarjanja s sabo globok notranji mir in zadovoljstvo v vsakem trenutku, mi je lepo, če lahko z zgledom zmotiviram ljudi, ki jih srečujem, da začnejo tudi sami početi isto – pa ni važno kako - lahko na svoj način, na naučen, kakorkoli, samo, da stopijo na pot proti zadovoljstvu in notranji izpolnitvi.

Vsem tistim, ki mi dovolijo, da jim na tej poti stojim ob strani, pa čeprav samo v nekem kratkem trenutku, morda v trenutku zataknjenosti, če mi le dovolijo, vsakemu z veseljem priskočim na pomoč.

Delo na sebi nas vodi do resničnega zadovoljstva – resničnega v tem smislu, da ga zares občutimo. Najprej je seveda potrebna odločitev, da sploh želimo stopiti na pot osebne rast, pot, ki jo lahko poimenujemo tudi pot ljubezni, saj nas vodi bliže k sebi, bliže k svojemu najglobljemu bistvu. Sklope potovanja v svojo notranjost lahko (seveda samo teoretično) strnemo v pet korakov. Tudi vrstni red korakov je lahko le teoretičen, kajti v življenju se med seboj nenehno prepletajo in zlivajo eden z drugim. Ampak recimo teoretično, da začnemo s prvim, ki priporoča, da se najprej spoznamo, nato sledi drugi, da sprejmemo vse, kar o sebi spoznamo, pa, da dajemo kar želimo prejemati, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in kot zadnji, čeprav sodi tudi na prvo mesto in se prepleta skozi vso pot, to je, da se naravnamo, oziroma naravnavamo na brezpogojno ljubezen.

Kot sem že omenila koraki niso sami sebi namen, temveč nas vodijo po poti, ki nas pelje v zadovoljstvo, mir, izpolnjenost, kar ima za posledico tudi popolno zdravje..

Človek namreč že skozi stoletja z vsemi razpoložljivimi sredstvi in z vseh vidikov išče pot, kako doseči in ohraniti popolno zdravje.

Človeško bitje je skupek štirih razsežnosti bivanja. V sebi združujemo fizično, mentalno, čustveno in duhovno prvino in popolno zdravje je posledica ali rezultat ravnovesja vseh štirih dimenzij in stanja vsake posebej.

Vsaka težava na fizičnem nivoju ima vsaj vzporednico, če že ne vzrok v psihi, vsako neskladje med (ne)sprejemanjem in doživljanjem lastnih čustev vodi v čustveno neizražanje, ali pa pretirano izražanje čustev, kar vodi v neravnovesje v psihi in se na telesu odrazi kot težava, oz. bolezen.

Duh, ki je sposoben dvigniti se nad ples dvojnosti materialnega sveta, prepoznati namen vsega kar se nam dogaja, uvideti, sprejeti in preseči vse, nam samim škodljive naravnanosti je zatrt, saj je podrejen zakonu svobodne volje, s katero ga usmerjamo sebi v škodo ali v prid.

Samo od nas je odvisno, ali bomo zbrali pogum, da se spoznamo, bomo zmogli ponižnost,da se sprejmemo in ali bomo v sebi našli moč, da prevzamemo odgovornost za to, kar bomo odkrili.

Ponavadi je to težka in boleča pot, pot k samemu sebi. Zahteva nežnost, razumevanje, potrpežljivost, sočutje,…
Strah in dvom nas neprestano izzivata in nam dajeta priložnost, da jih premagamo.

Gosta tema lastnih vzorcev nam zagrinja luč izhoda, samo vera, vera v pravilnost izbrane poti, nas popelje do dragulja, ki v naših globinah čaka, da ga odkrijemo, da uvidimo, da smo ta dragulj mi sami, resnični mi in da nas oz. da se popeljemo v lahkotnost in radost bivanja.

Pot do naše resnične biti vodi skozi ozaveščanje in presvetljevanje vzorcev, ki, vtkani v mrežo naše podzavesti tvorijo našo naravnanost, s katero ustvarjamo svojo resničnost.

Mnogo med njimi je motečih, delajo nam škodo, a vendar, skriti v globinah nezavednega, krojijo naše življenje.

Ravno ti vzorci, ki smo jih, vede ali nevede, sprejeli v otroštvu, mladosti, … rušijo ravnovesje psihe, preprečujejo, oz. določajo naše čustveno izražanje, določajo kaj smemo in česa ne, kaj zmoremo in česa ne,… in v pogledu nas, kot celote, pogojujejo neravnovesje vseh vidikov našega bivanja in nas s tem odmikajo od popolnega zdravja, kar vodi v težave in bolezen..

Seveda ni čisto tako preprosto, še mnogo je stvari, ki vplivajo na zgodbo našega življenja, mnogo jih je med seboj pogojenih, prepletenih, a vendar bi v poenostavljenem opisu našega doživljanja sebe in sveta, lahko poiskali skupni imenovalec, ki bi se glasil, da imamo mi in samo mi, v vsakem trenutku sedanjosti vso moč, da se odločimo opraviti z vsemi motečimi vzorci in v duhu popolnega zdravja zaživeti radostno in izpolnjujoče življenje, življenje, ki uresničuje sanje.

POT LJUBEZNI
Ponavadi smo vsi prepričani, da vemo kaj si želimo, kaj pričakujemo, kaj hočemo,… Če je naša resničnost drugačna od naših zavednih želja, neizpolnitev le teh največkrat pripišemo zunanjim dejavnikom in, prepričani, da nimamo možnosti vpliva, ugotovimo, da pač nismo rojeni pod srečno zvezdo.

Pa vendar to ni čisto tako… Uresničitev naših zavednih želja ponavadi zavirajo, oz. preprečijo naša prepričanja o sebi, o svetu, ki globoko v naši notranjosti tiho ustvarjajo našo resničnost.

Od staršev, učiteljev, partnerjev, prijateljev, …, ljudi, ki so nam blizu, ki jim zaupamo in jih imamo radi, smo mnogokrat slišali negativno mnenje o nas samih in ga hote ali nehote sprejeli za svojega ter ga hitro skrili pred sabo, saj nam je vzbujal čustveno prizadetost.

Sčasoma so se v skrivnem kotičku naše notranjosti negativna mnenja o sebi vedno bolj kopičila in počasi stkala vzorce, ki so se zlili v naravnanost, ki ji mogočna sila naše podzavesti poslušno sledi in jo materializira v našem življenju. Mi pa, prepričani, da skrita kamrica naše notranjosti ne obstaja, prevzamemo vlogo žrtve, ki nemočno čaka, kaj ji bo prineslo življenje.

A življenje ne prinese ničesar. Vse je le odziv stvarstva, ali kakorkoli, da rečemo doslednosti udejanjanja zakona akcije – reakcije. Na primer, če so nam starši, učitelji, prijatelji,.. vedno prigovarjali, da iz nas itak nikoli nič ne bo, je zelo možno, da smo izbrali že mnogo partnerjev, s katerimi bi si ustvarili odnos kot ga želimo, da smo poizkusili že mnogo poslov, da bi končno v nekem uspeli, že marsikaj smo poizkusili , a kot bi bilo začarano, se nam ravno v trenutku, ko smo prepričani, da nam je tokrat pa vendarle uspelo, zopet vse sesuje in… zopet smo na začetku.

Vedno dobimo, kar si želimo, vedno se izpolni, kar verjamemo, zato je priporočljivo zbrati pogum in pogledati v sence svoje duše, če zase ne prosimo česa zmotnega, se pravi priporočljivo je narediti prvi korak, korak spoznavanja samega sebe.

Priporočljivo je obrniti izhodišče – namesto, da prepričani v resničnost svojih zavednih želja, kadar se nam ne izpolnijo, tarnamo, da nas življenje ne mara, raje obrnemo, saj si bomo naredili veliko večjo uslugo, če bomo iz vsega kar se nam dogaja, razbrali in sklepali na vzorce in prepričanja, ki tako dogajanje pogojujejo in jih priznali za svoje.

V globinah nezavednega prepričanjem in vzorcem dela družbo tudi mnogo naših lastnosti, ki jih zavračamo, ki jih ne maramo in jih pri drugih ponavadi celo obsojamo.

Pa vendar so nam ravno drugi najboljše ogledalo naših zavrnjenih lastnosti. Ko enkrat zmoremo dovolj ponižnosti in ljubezni do sebe, uvidimo, da imamo vse lastnosti, ki nas najbolj motijo pri drugih, vedno mi sami. Postanemo hvaležni stvarstvu, njegovemu nezmotljivemu principu delovanja, da nam pomaga, spoznati se.

Ponavadi nam nesprejete lastnosti nas samih, kažejo naši najbljižji. Ponavadi se naše zavrnjene lastnost izražajo na nekem drugem področju kot pri partnerju, staršu, otroku, sodelavcu, prijatelju,… pa vendar jih vedno, če le zberemo pogum, da iščemo in moč, da se soočimo, najdemo v sebi.

Če nas morda moti partnerjeva nepozornost do nas in če dobro pobrskamo po svojem življenju, se bomo spomnili, da morda nismo pozorni ko odlagamo stvari in jih kasneje ne najdemo, morda smo nepozorni do otroka, morda…
Spoznati in priznati temne dele sebe, lastna prepričanja in vzorce, je prvi korak, preobrat, ko iz poti ločenosti prestopimo na pot združenja s samim seboj.

In ker vse na temu svetu teži k udejanjanju in manifestaciji, in ker naši vzorci in prepričanja, pa čeprav nezavedna, niso nobena izjema, nas lahko dolgoletno vztrajanje v ločenosti od sebe in zatiskanjem oči pred lastnimi prepričanji v naši notranjosti, in našimi nesprejetimi lastnostmi, preko večkratnega opozarjanja v obliki drobnih ali malo manj drobnih težavic,sčasoma privede do bolezenskega stanja.

In zopet je priporočljivo obrniti izhodišče. Če, npr., verjamemo, da smo se prehladili, ker smo se izpostavili prepihu, nimamo nobene možnosti vpliva, razen te, da pri tridesetih stopinjah pridno zapiramo okna. Če dopustimo, da je bil morda prepih tu zaradi nas, da nas je telo lahko opozorilo, da smo si morda naložili preveč obveznosti, da je čas, da zajamemo sapo, da si odpočijemo, pa imamo možnost, da v natrpanem dnevnem redu, v bodoče predvidimo tudi čas zase, za počitek, za pogovor s sabo, za nekaj kar je namenjeno samo nam, nekaj, kar ni obveza, ampak je namenjeno ugajanju sebi.

Ko ozavestimo našo senčno plat – in, da ne bo pomote, da je senčnost nekaj slabega, le onemogoča nam živeti radostno, polno in zadovoljno, ruši ravnovesje in nas v končni fazi vodi v bolezen – ko torej spoznamo moteča prepričanja v naši notranjosti, sledi naslednji korak, korak sprejemanja le teh.

Ko jih resnično priznamo, sprejmemo, imamo možnost, da naklonimo ljubezen vsem tem zavrnjenim delom sebe, ki že leta in leta ždijo v temi zavračanja in ločenosti od svojega izvora – nas samih.

S sprejetjem zopet postanemo celota. Energija, ki smo jo usmerjali v vzdrževanje ločenosti se sprosti. Počutje se izboljša in morebitne bolezni, ki smo jih že pridelali z držanjem motečih vzorcev in zavračanjem vsega, kar nam ni bilo všeč, se osvobojene vzroka, umaknejo iz našega življenja.

Sproščeno energijo lahko usmerimo v preseganje motečih vzorcev, saj imamo svobodno voljo, s katero lahko v vsakem trenutku izberemo, karkoli želimo.

Tako lahko na primer prepričanje, da,« iz nas itak nikoli nič ne bo «, zamenjamo s čemer želimo. Na primer s prepričanjem, da, » vedno v vsem uspemo », in sila naše podzavesti, bo udejanjala novo sprejeto trditev.

Počasi spoznamo, da smo se sami odločili za vse kar smo. Vsako slabo mnenje o sebi, smo vedno sami, z lastno odločitvijo sprejeli za svojega.

Res, da nam je morda kdo predlagal, morda nas je celo večkrat opominjal, da lahko sebe vidimo tudi take, kot je predlagal, predlagala ali so predlagali. Morda so nam predlog vcepljali tudi z raznimi sredstvi psihične ali fizične prisile, a vendar smo bili na koncu vedno in samo mi tisti, ki smo se odločili predlog sprejeti.

Začetki segajo morda že v zgodnje otroštvo, ko nam je sprejetost in ljubezen staršev predstavljala preživetje in smo v grozi pred zavrnitvijo, sprejeli njihovo mnenje, da jim ugodimo, da si zagotovimo njihovo ljubezen.
In nehote in nevede smo si naredili dvojno škodo - njihovo mnenje smo kot lastno prepričanje vsadili v svojo podzavest in obenem smo se odločili za vzorec delovanja, vzorec, po katerem iz strahu pred zavrnitvijo, ugajamo vsem, katerih zavrnitev bi nas utegnila prizadeti.

Spoznamo, da je vse kar se nam dogaja, kar nas obkroža, posledica naše lastne naravnanosti in plod naših potreb. Počasi spoznamo, da je tudi način odziva na vse kar se nam dogaja, vedno rezultat naše odločitve.

In sčasoma sprejmemo dar, ki smo ga prejeli ob rojstvu, sprejmemo svobodno voljo in se zavemo, da smo se in se za vse vedno sami odločili. In že naredimo četrti korak, ki predlaga, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje in se začnemo odločati za misli, besede in dejanja, ki nas vodijo v radost, srečo in zadovoljstvo.

Uvidimo, da je stvarstvo neskončno zmogljiv procesor, ki nikoli ne sodi, vedno strmi za tem kar si želimo, vedno nam vrača, kar dajemo,…

In tako začnemo vse, kar hočemo prejemati od ljudi, okolice, življenja,… dajati, upoštevamo tretji korak, da vedno dobivamo, kar dajemo in nekomu, od kogar hočemo npr. ljubezen, mu ljubezen damo, če hočemo pozornost, mu jo damo, razumevanje, toplino,…

Spoznamo, da ko začnemo spreminjati sebe, se z neverjetno naglico spreminja svet okoli nas. Spoznamo, da za vsak korak v smeri odgovornosti prejmemo od življenja tisoč nagrad in počasi nas preplavi vera. Vera v pravilnost stvari, takih, kot so, vera v dobro.
Preplavlja nas hvaležnost za vse izzive, ki nam pridejo na pot, saj spoznamo, da so nujno potrebni, za našo notranjo rast in preplavi nas globok notranji mir, ki se odraža v ravnovesju duha, uma, telesa in čustev, česar rezultat je popolno zdravje.

Tekom vsega procesa pa vse bolj tonemo v peti korak, saj sčasoma dojamemo, občutimo, vemo, da vso neskončnost vesolja, prežema energija, mogočna, večna, dobrohotna energija brezpogojnosti, energija ljubezni.

Neskončna je, povsod prisotna, kar pomeni, da je tudi del nas in, da smo mi del nje. V globini našega bitja izvira brezmejen vrelec neskončnosti, energije večnosti, energije ljubezni.

Dovolj je samo odločitev in že korakamo proti njej, po poti ljubezni v svojo notranjost. Pot vodi skozi naše okorele navade, skozi naša moteča prepričanja, skozi potlačena čustva, skozi naše zavrnjene lastnosti,…zahteva pogum, da se spoznamo, moč, da se sprejmemo, vero, da nihče, nikoli ne dobi več, kot je sposoben prenesti, zaupanje, da se predamo samim sebi,…

V zameno dobimo darila, ki presegajo zdravje telesa, uma, čustev in duha, saj nas objame ljubezen, da stopimo v svet čudežev, osvetli nas luč večnosti, da se jim odpremo, varuje nas moč neskončnosti, da se jim prepustimo in modrost brezmejnosti nas popelje v uvid, da smo največji čudež mi sami.

Hvala!

26.10.2005 ob 12:18 | Povej prijatelju!