Nekaj predlogov za novoletna darila

“Sonce sem in svetim” je pobarvanka z mandalami, primerna tako za odrasle, kot otroke. Barvanje mandal nas sprošča, osvobaja in vzpostavlja ravnovesje telesa, uma, čustev in duha ...

Pobarvanka Mandale

“Šepet mandal” je knjiga, ki nam skozi čudoviti svet mandal sporoča, da smo najboljši taki kot smo in nas nežno vodi po poti spoštovanja in ljubezni do sebe …

Knjiga “Šepet mandal”

“Ljubezen, moja odločitev” je zgoščenka z eno-urno vodeno meditacijo, ki nas v petih korakih popelje v stanje pristnega občutka ljubezni, spoštovanja in prijaznosti so sebe …

Zgoščenka “Ljubezen, moja odločitev” Preberi več “Nekaj predlogov za novoletna darila”

Pot k lastnemu viru ali sprejetje darila življenja

Sprejetje  – čarobna beseda, ki omogoči, da življenje steče skozi nas. Beseda označuje dejanje, ki ustvari propustnost, da tok večnosti steče skozi nas in naše življenje. Ko sprejmemo lastno počutje v danem trenutku, razmere v danih okoliščinah, dejansko stanje v naši resničnosti, zaživimo svoje poslanstvo in omogočimo potencialu večnosti, da se skozi našo posamičnost, svobodno manifestira  v snovni svet. 

S sprejemanjem vsega in vseh, omogočimo življenju, da na svoj hudomušen način, sestavlja sličice v mozaik vèlikega načrta našega najvišjega dobrega. V brezpogojnem sprejetju se rojeva svoboda, ki  skozi našo resničnost raste v svobodo bivanja, kar nas vodi v otroško radost in navdušenje nad čudežem življenja, ki ga izkušamo. 

Sprejemanje brez pogojev je odsotnost vsakršnega odpora, kritike ali borbe, ko naša posamičnost postane avenija izraza večnosti. Vir božanskega v nas prikipi na površje, ko smo pripravljeni v vsakem trenutku biti to kar resnično smo, ko govorimo kar resnično mislimo, ko pristno izražamo dejanska čustva in  se odzivamo skladno s svojim resničnim počutjem, v vsakem trenutku, neglede na okoliščine. 

Pot do sprejetja je iskrenost. Iskrenost do sebe, da smo si pripravljeni priznati lastno resnico v vsakem trenutku. Lastna resnica je naše resnično počutje v danih okoliščinah, ki jih tvorijo ljudje, dogodki in razmere. Počutje se oblikuje skozi doživljanje sebe in stvarnosti, glede na lastnosti in stališča.posameznika. Izražanje lastne resnice je torej odziv, ki ga sproži posameznikov odnos do ljudi, dogodkov in razmer ter je vedno lasten, enkraten in obenem nepogrešljiv z vidika enosti. 

Iskrenost je otrok moči in poguma. Moč potrebujemo, da zaznamo in dopustimo svoje resnično  doživljanje, pogum pa nam pomaga svoje doživljanje izraziti. Pogum in moč nas z roko v roki spodbujata, da sprejmemo  tudi rezultate svojega razmišljanja in delovanja. Najmanjša enota  kroga, ki teče od zaznave do odziva, je trenutek. Več trenutkov, ko nam uspe skleniti krog s pristnostjo, svobodnejši je tok našega duha in skozi krožnice trenutkov se vedno bolj širi zavedanje, da smo manifestativni vidik božamskosti, ki ga neskončna moč večnosti skrbno varuje in vodi po poti svetlobe, radosti in ljubezni. 

Začetek vsega pa je odločitev. V vsakem trenutku vede ali nevede sprejemamo in potrjujemo mnogo odločitev ali izbir. Lahko nevede sedimo s prekrižanimi nogami in tako „nehote“ oviramo svoboden pretok energije skozi naše telo, lahko pa se o tem zavedno odločimo, kar pomeni, da če pretoka ne želimo ovirati, noge razklenemo. 

Vsaka zavedna ali nezavedna odločitev je kretnica, ki usmerja naše življenje. Z njo ustvarjamo svojo resničnost in služimo neskončnosti v sebi.  Z odločitvami določamo smer naše pozornosti. Naša pozornost pa je kot zastavica, ki ji predano sledi naša energija. In energija je delo. Vse, v kar vlagamo energijo, se veča, raste, množi. Bolj ko je naša pozornost osrediščena v karkoli, več naše energije opravlja določeno delo v izbrani smeri, oz. teče k predmetu pozornosti. Zastavico pozornosti lahko vodimo preko svojih prepričanj, vzorcev, stališč, ki pogojujejo naše misli, čustva in občutke. Strah, ki ga čutimo, nam usmerja pozornost in posledično energijo v predmet strahu in ga množi, misli, ki jih mislimo, vodijo našo energijo do manifestacije ideje,… 

Odločitev kam bomo usmerjali svojo pozornost določa v kaj bomo vlagali svojo energijo, svoje delo in je odvisna od mnenja, ki ga imamo o sebi. Od zornega kota, s katerega gledamo na sebe, svet, življenje in bivanje, je odvisno naše počutje. Na osnovi izbranega vidika čustvujemo, doživljamo, razmišljamo, določamo kaj si dovolimo in kaj ne, kaj si zaslužimo in kaj ne, kaj dopuščamo in kaj ne, kaj hočemo oz. česa nočemo,… 

Naše izbire so na skupnem imenovalcu odvisne od stopnje odgovornosti, ki smo jo pripravljeni prevzeti zase, za svoje življenje, dogajanje in počutje v njem. Stopnja odgovornosti je premo sorazmerna s stopnjo lastne vrednosti, oziroma spoštovanja, ki ga zmoremo izkazovati sebi, svetu, življenju in bivanju. Tu gre za našo pripravljenost. Tu šteje kaj smo dejansko pripravljeni narediti za svoje ugodje … „stopiti čez“ ponos, delovati kljub strahu, sprejeti pa čeprav nas je sram, ipd.  

Vsak trenutek se odčitavajo podatki o naših prepričanjih, normah, stališčih, beležijo se naši odzivi, razmišljanja in čustvovanja. Neskončno zmogljiv procesor stvarstva podatke obdela in jih v obliki izkušnje vrne v našo resničnost. 

Bolj ko se cenimo, več smo pripravljeni narediti, da ob odgovoru stvarstva, občutimo zadovoljstvo. Z brezpogojnim sprejemanjem dejanskega stanja v svojem življenju, sebe takih kot resnično smo in drugih takih kot so, si omogočimo razumevanje preprostosti življenja. Spoznamo, da imajo pričakovanja vgrajeno tudi možnost, da se ne izpolnijo. Zavemo se, da neizpolnjena pričakovanja povzročajo trpljenje. Ljubezen do sebe nas vodi v smeri izkušnje zadovoljstva, zato začnemo pričakovanja opuščati saj spoznamo, da se z njimi izpostavljamo možnosti doživljanja bolečine. Bolj in bolj dopuščamo dejstvo, da nas življenje podpira prav z vsem, kar nam nosi. Vedno bolj zaupamo, naša moč je vedno večja in vedno lažje si v brezpogojnosti sprejetja ustvarjamo mir v danih okoliščinah in svobodneje se prepuščamo toku sprememb . 

Globok notranji mir, nevezan na zunanje okoliščine, nas popelje v védenje, da je vse kar se dogaja prav. Vse kar nam pride na pot začnemo dojemati kot povabilo Življenja, da sprejmemo in se predamo izkušnji. Ko se predamo izkušnji, ko svoja čustva um, telo in duha prepustimo doživljanju vsakega trenutka sedanjosti, nas preplavi hvaležnost za vse kar smo, za vse kar je in predvsem za čudež življenja, ki ga izkušamo. 

Končnost življenja se spremeni v hvaležnost za priložnost, ki smo si jo vzeli, ko smo skozi tisti droben kanalček zajokali v bleščečo luč porodne sobe. Takrat smo še vedeli, da za vrati te sobe poteka slavje, ki nam ponuja izkušnjo radosti bivanja. Vedeli smo, da je slavje namenjeno nam. Pogum in moč sta iz nas naredila glavnega slavljenca in nas popeljala na oder življenja, da doživimo sebe skozi slavnostno obleko lastne popolnosti in enkratnosti.  

Takrat smo to še vedeli … čeprav v ugodju materinega telesa morda nismo verjeli v življenje po rojstvu, smo se rodili v luč čudeža izkušnje. Danes je potrebno je le malo pobrskati po spominu in  v njem odkrijemo lastno veličino, ki potrpežljivo čaka, da jo sprejmemo.

Vse že vnaprej vemo in vse že vnaprej smo. Vse nam je že vnaprej podarjeno, vendar pa nas v sprejetje vsega, nihče, nikoli ne more prisiliti …