Je trpljenje naša odločitev?

Perspektiva, da je vsak posameznik ustvarjalec svoje resničnosti, postane v določenih trenutkih zelo zabavna, le, da se je ravno sredi največje zabave ponavadi najtežje zabavati. Taka perspektiva namreč pomeni, da smo si vsa prijetna in neprijetna izkustva ustvarili sami. Potemtakem bi si torej sami omislili tudi vsa trpljenj, ki smo jih kdajkoli doživljali. Le zakaj bi si človek prostovoljno izmišljal trpljenje in si želel doživljati bolečino, saj bi vendar vsak raje »ne trpel«.A  vendar bi iz perspektive ustvarjalca svoje resničnosti sledilo, da ravno to počnemo. Vsak bi torej imel potrebo, da si vsaj kdaj pa kdaj ustvari trpljenje, saj smo ga vsi že izkusili.
Če bi za trenutek dopustili, da je kaj takega možno, če bi zmogli dopustiti, da si morda res sami ustvarjamo trpljenje, da smo izključno sami odgovorni za svoje počutje,  bi morda lahko ugotovili, kako in zakaj to počnemo.
Težko je dopustiti, saj prostovoljno ustvarjanje lastnega trpljenja nebi bilo le nespametno, ampak tudi kruto do sebe. Morda  pa je potreba po ustvarjanju negativnih izkustev kodirana z genskim zapisom homosapiensa in se je niti ne zavedamo. Videli smo kako mnogokrat trpijo naši starši in oni so videli trpeti svoje. Generacije se menjajo, vsaka pa je že v najbolj rosnih  letih videla trpljenje staršev, prijateljev, znancev in družbe kot celote. In od vseh tehnik vzgoje, najmočneje vzgaja zgled. Bliže kot so nam vzorniki, bolj ko jih imamo radi, bolj jih bomo posnemali in jim postajali enaki.
Bi si zmogli odpustiti, če sprejmemo, da s svojo svobodno voljo izbiramo zase doživljanje bolečine, in kot olajševalne okoliščine upoštevali,  da  smo se trpljenja naučili že v otroštvu od vzornikov, ki smo jih posnemali in imeli radi; da je ustvarjanje trpljenja naša naučena navada, ki se je niti ne zavedamo več;  Vzorec  trpljenja  vodi daleč nazaj, morda vse do pračloveka in če dopustimo, da si ga ustvarjamo sami, mora obstajati vzrok, zakaj se odločamo zanj.
Poskusili bi lahko z razmišljanjem, da večnost obstaja. Večnost kot stanje, ki je ta trenutek končno, vendar ima tendenco širjenja, saj se vsak trenutek sedanjosti vedno nadomesti z naslednjim, kar bi pomenilo, da se končnost trenutka širi v neskončnost časa. Če obstaja neskončen čas, bi lahko sklepali, da obstaja tudi neskončen prostor skozi katerega se le-ta razteza. Neskončnost ne more nikogar preskočiti, torej smo vsi v njej, vsak je njen del. Hkrati pa je vsak od nas tudi njeno izhodišče ali vir. Če je vsak posameznik vir neskončnosti pomeni, da v njegovi resničnosti ne obstaja nihče in nič drugega kot on sam. To bi pomenilo, da so vsi ljudje v njegovem življenju dejansko iluzija, da so le odsev njega samega. Odsevajo različne kombinacije njegovih trenutnih lastnosti, prepričanj, stališč, norm, ipd. Ko spremeni neko lastnost, opusti neko normo, ipd,  se ljudje, ki so jo  odslikavali počasi umaknejo iz njegovega življenja in pridejo drugi, ki odslikavajo novo izbrano lastnost. Če smo neskončnost, ki traja večno, ali drugače, če lahko vedno izbiramo med obstojem in neobstojem, le zakaj bi si izbrali obstoj v svetu, kjer nas lahko doleti množica neprijetnih izkustev; le zakaj bi nek izsek večnosti izbral utelešenje v posameznika na planetu, kjer se doživlja tudi  trpljenje in bolečina.
Morda pa ima tak svet tudi svoje prednosti. Omogoča nam, da se čutimo, doživljamo, izkušamo. Snovni svet omogoča neskončnosti, da se doživi, izrazi in občuti samo sebe. S tega vidika bi bil osnovni cilj utelešenega vzorca neskončnosti, da se čuti čim globlje.
Globina občutkov. Lahko bi jo merili po tem koliko časa nek občutek traja, neglede na zunanje okoliščine, oz na vse kar se okoli nas dogaja. Veselje je ponavadi kratkotrajno. Ko se nečesa razveselimo, po kratkem času ne občutimo veš veselja, saj nam pozornost že pritegnejo druge stvari, ki zopet vzbujajo čustvovanje – če je prijetno, ostane še nekaj časa spomin na doživeto veselje. Ko pa je doživljanje, ki sledi neprijetno,  predhodni občutek veselja ponavadi pozabimo takoj. Bolečino doživljamo dosti dlje, predno nam zunanje okoliščine odtegnejo pozornost, ali pa jo sploh ne in trpimo leta in leta. Lahko bi rekli, da je bolečina na globljem nivoju. In ker si vzorec neskončnosti želi le čim globljega doživljanja sebe, bi izbrali bolečino, saj znamo ustvarjati izkustva, ki nam jo omogočajo. Dobro naučena navada oblikovanja bolečih doživljanj sproži avtomatsko odločanje in odzivanje, ki od nas ne zahteva nobenega truda in nobene pozornosti.
Vendar pa je človek sposoben tudi zavestnega, ne-avtomatskega odziva, če je le pripravljen vložiti pozornost, budnost in moč svoje volje v sedanji trenutek. Pozornost na svoje misli, besede in dejanja. Budnost v odzivih. Moč svoje volje v podpori lastnih odločitev. Sprva nimamo zgledov, saj nam tega v naši resničnosti še nihče ne odseva. Bolj ko smo vztrajni v urjenju veščine, več ljudi prihaja v naše življenje, ki nam pomagajo vztrajati.
Ko nam gre vse skupaj že dobro od rok, morda ugotovimo, da nas veselje in druga prijetna izkustva, ki si jih zdaj že znamo ustvarjati, ne zadovoljijo popolnoma. Kljub prijetnemu doživljanju se dostikrat počutimo prazne, neizpolnjene. Takrat je morda čas, da posežemo globlje na raven bolečine in iz tega nivoja izberemo čustvo, ki ga želimo izkušati. Seveda so okusi različni in vsak izbere kar želi, a dokler morda še ne vemo, kaj nas bi zagotovo izpolnilo, obstaja preverjen občutek, v katerem se vsak počuti izpolnjenega. To je hvaležnost. Hvaležnost za vse kar smo, za vse kar imamo, za vse kar smo bili in kar postajamo. Hvaležnost za čudež življenja, ki ga doživljamo. Hvaležnost je pot do radosti bivanja.

Eden odgovor na “Je trpljenje naša odločitev?”

  1. Najbolj mi je všeč zadnji odstavek, ki bi lahko že sam po sebi pomagal, če bi si ga večkrat ponavljali.

    Lep pozdrav
    Suzana

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja